Prišlo je do napake. Počakajte trenutek in pritisnite osveži.Aktivni uporabniki 9 gostov
Danes praznuje rojstni dan iny (40 let). Vse najboljše!
Število obiskov od 1.9.2002: 23.019.706 |
Èlanki > Animacija
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Izsek iz filmske animacije (seminarska naloga, 2006) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Avtor: zelena | 04.06.2006 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Filmska umetnost se je začela razvijati v 19. stol., vzpon pa je doživela sredi 20. stol., ko se je s pomočjo elektronike razvil radio in televizija posledično pa tudi množična kultura. (Borčič, 1981, str. 3). Skoraj vzporedno se je začel razvijati tudi animirani film, ki pa z razliko od filma daje gibanje negibnemu. V Sloveniji se je peščica avtorjev intenzivneje začela ukvarjati z animiranim filmom po drugi svetovni vojni.
Ugotovili so, da človeško oko s pomočjo 24 slik na sekundo zazna gib kot neprekinjen. To so s pridom začeli uporabljati animatorji, ki so neživim predmetom, lutkam, risbam… s pomočjo majhnih sprememb v obliki ali poziciji, ustvarili gibanje. Beseda animirati izhaja iz latinske besede animare, kar pa pomeni oživeti, vdihniti življenje. Sicer se danes v nestrokovni javnosti večinoma uporablja izraz risani film oz. krajše kar risanka, ta pa ne vključuje drugih tehnik kot risbe, zato menim, da je izraz animirani film primernejši. Animirani film kot nadpomenka, združuje vsakršno tehnologijo oživljanja neživega bodisi risano, kolažno, lutkovno tehniko na klasičen filmski trak ali pa danes na zelo priljubljeno digitalno tehnologijo.
Za nastanek tovrstnega dela je potrebnih veliko najrazličnejših strokovnih profilov, od filmskih, glasbenih, scenografskih, risarskih, slikarskih, dramaturških, računalniških, kiparskih, lutkarskih do arhitekturnih… Vsak delček pripomore k boljši in kvalitetnejši izdelavi filma.
Razcvet je animirani film doživel z Waltom Disneyem, ki je v tej umetniški zvrsti pustil velik pečat. S svojimi liki je težil k popolnemu posnemanju človeka, tudi živali so se gibale kot ljudje ali pa vsaj govorile. Njegove zgodbe so imele predvsem namen zabavati in vzgajati, kar pa je privedlo k opredelitvi animiranih filmov kot zvrst za otroke.
Temu se je po robu postavila druga skupina avtorjev, ki je v animaciji videli in začela iskati predvsem nove izrazne možnosti linije, oblike in barve. Njihovi gibi so bili prilagojeni obliki posameznega lika. S tem so se osvobodili tudi upoštevanja tridimenzionalnega prostora, h kateremu je Disney nenehno težil. Tako se je spremenil tudi zvok. Realistične like, je navadno spremljal človeški govor, kasneje s spremembo oblik, pa so ga zamenjali z raznimi šumi, nerazločnimi stavki, najrazličnejšo glasbo… Nove metode in oblike so bile primernejše »za izpoved najbolj zapletenih problemov, ki mučijo človeka« (Borčič, 1981, str. 21) s tem pa je animacija deloma tudi izgubila predznak »za otroke«.
Pojavilo se je še drugo ločevanje animacije, komercialno in avtorsko. Komercialna animacije je narejena predvsem s poudarkom na popularnosti in široki distribuciji množične produkcije, zato v večini primerov izgublja na kvaliteti. Še vedno teži k poudarku zgodbe, predvsem pa trženju njihovih junakov. »Z namenom distribucije animiranih nadaljevank je razvita (cenena) tehnika limitirane animacije..., kjer so začeli producirati ogromno količino svojih enako bledoličnih risanih junakov.« (Rakezić, 1998) Pojavlja se tudi izraz reducirana animacija, kjer je uporabljena polovica ali pa celo samo 8 slik na sekundo. Avtorska animacija pa ostaja v ožjih krogih, redke so priložnosti, ko jo lahko vidimo na velikem platnu ali na televiziji in zato je tudi manj možnost, da bi jo širša množica lahko spremljala. V Sloveniji sta se v ta namen formirala dva festivala, Festival slovenske animacije v Izoli, ki ga lahko spremljamo bienalno ter Animateka v Ljubljani, ki je pod vodstvom Igorja Prassla, iz mesečnih večerov animiranega filma Slovenske kinoteke leta 2004 prerasla v festival. V enem svojih segmentov predstavlja animacijo tudi Festival slovenskega filma v Portorožu (organizator je Filmski sklad RS, v sodelovanju z RTV Slovenijo in Cankarjevim domom, producent pa Studio 37) in Festival neodvisnega filma in videa Slovenije, ki ga od 1996 organizira KUD cineast iz Ljubljane.
Glede na široke možnosti obravnave področja animacije, bi se sama rada omejila na tehnologijo s katero so se animatorji ukvarjali, da bi dosegli želeni učinek živih oblik. Stane Kren je v svojem diplomskem delu Tehnologija animiranega lika opredelil tri osnovne tehnike: 1. grafične tehnike; pripada jim linearno ploskovni likovni modeli, ki zajema direktno rokopisno, risano in kolažno animacijo; 2. foto plastične tehnike; ki pripadajo foto plastičnemu modelu in zajemajo modelirano oz. plastelinsko animacijo, animacijo lutk, objektov in fotografije (piksilacijo) in 3. programske tehnike; ki pripadajo programiranemu likovnemu modelu, so rokopisno nevtralne in zajemajo 2D in 3D animacijo. (Kren, 1998).
Če Krenova definicija izhaja iz likovnih modelov, lahko na načina snemanja ločimo risani film, trik film ali stop-motion animacija in računalniški animacija. Najopaznejša razlika se pojavi pri kolažnem animiranem filmu, kjer je potrebno posneti vsak premik s stop kamero, likovno pa spada v linearni model. Tej temi bi želela posvetiti celotno poglavje in jih opredeliti skozi slovenske animirane filme, katere hrani Slovenski filmski arhiv. Natančno zbirko arhivskih animacij je zbral tudi Ivan Nemanič, v knjigi Filmsko gradivo Slovenskega Filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije iz leta 1998, kjer vključuje tudi dokumentarni in igrani film, vendar se je omejil le na njihove osnovne podatke, leto, kratek opis zgodbe, sodelujoče akterje, obliko in dolžino filma.
Če sem že omenila razliko med avtorsko in industrijsko animacijo in razliko med animiranimi filmi v materialu animiranega objekta oz. njegovi likovno-tehnični izdelavi, moram omeniti tudi razliko, ki se pojavlja glede na uporabo analognih ali digitalnih medijev. Vsaka oblika ima svoje lastnosti in značilnosti posnetka, ki izhajajo tudi iz lastnosti filma in videa. Filmski trak je grajen v zaporedju slikic oz. fotografij, medtem ko je video sestavljen iz plastenja slik. Razlika se pojavi tudi pri številu slik na sekundo. Filmski trak je standardno narejen tako, da se pri normalni hitrosti nanj posname 24 slik na sekundo. Pri videu oz. računalniškemu zapisu pa je malo drugače. Vezan je na TV standarde, ki je v S. Ameriki NTSC (30 slik na sekundo pri električni napetosti 60 Hz) v Evropi pa PAL (25 slik na sekundo pri napetosti 50Hz). Danes pa katodne ekrane izpodrivajo LCD (ang. Liquid Crystal Display) in plazma ekrani, ki pa imajo spet svoje zakonitosti.
Animirane filme ločimo tudi po vsebinski plati. Kot že zgoraj omenjeno, je prvi animiran film z Disneyem na čelu težil k popolnemu posnemanju človeškega giba in ostalih lastnosti, medtem ko so se kasneje nekateri avtorji odločili iskati izraznost, ki je bolj lastna animiranemu liku. Z razvojem in apliciranjem tehnologije v sodobni umetnosti, pa se je ena veja oddaljila od posnemanje človeških lastnosti, narativni pripovednosti in tako je ena veja postala eksperimentalna animacija. Tovrstna animacija danes temelji predvsem na poudarku koncepta ali ideje, lahko pa raziskuje likovno formalistično spreminjanje forme. Mislim, da je njeno izhodišče predvsem v formi in izhaja bolj iz likovno teoretske izkušnje, medtem ko klasična, narativna animacija izhaja bolj iz teorije filma.
1. Risani film
Grafične tehnike po definiciji Staneta Krena so tehnike, katerim pripada linearno ploskovni model. Če izpostavimo, da gre pri tej delitvi za model, ki izhaja iz dvodimenzionalnega likovnega izraza, ne glede na orodja izdelave, bi lahko v to kategorijo uvrščali tudi 2D računalniške animacije. Razlika se pojavi v potezi, ki je pri risbi z risalom, kolažu in računalniškem zapisu popolnoma drugačna. Glede na to, da imajo vse tri zgoraj naštete oblike drugačen postopek in način izdelave, se mi zdi risani film boljša opredelitev, zajema pa direktno rokopisno animacijo na filmski trak in risano animacijo na papir, kjer se kasneje vsako risbo pretvori v analogni ali pa digitalni zapis.
Vsako animacijo, kot že prej omenjeno, sestavlja veliko različnih profilov in znanj, seveda pa je izbira ljudi odvisna od zahtevnosti animiranega filma. Za celovečerni film je potrebno veliko več sodelavcev kot za kratkometražni film, kjer je lahko scenarist in režiser animator sam, pri eksperimentalni animaciji, seveda spet odvisno od ideje, potreb in znanj, lahko dela vse en sam avtor. Najprej scenarist napiše scenarij oz. filmsko zgodbo, ob njemu pa nastopi režiser, ki je prisoten pri celotni izdelavi filma. Ko scenarist in režiser definirata vsebino in posamezne detajle, se izdela snemalno knjigo (ang. Storyboard), ki služi kot podrobna skica, ilustracija zgodbe, posameznih kadrov, oseb. Nato se detajlno izrišejo liki in prostori oz. scene, ki bodo sestavljale film. Glavne in stranske like dokonča glavni risar, medtem ko so za scene zadolženi risarji ozadij oz. scenografi. Ko so vse podobe končno izrisane, preidejo k glavnemu animatorju, ki jim določi osnovno obliko gibanja. Seveda vse te postopke spremlja režiser. Vmesne korake oz. faze gibanja, ki so med t.i. ekstremi glavnega animatorja, izdelajo fazisti. Ko so vsi elementi izrisani, se konturna risba iz papirja prenese na prosojno celuloid-acetatno folijo. Prozorna folija omogoča različne plasti (ang. Layers), kar olajša delo pri izdelavi ozadja. Na ta način lahko za ozadje vzamemo le eno večjo npr. akvarelno sliko, ki jo izkoristimo za več animacijskih ozadij. Risbe, prenesene na folijo je potrebno še kolorirati, to naredi kolorist, navadno s prekrivnimi barvam po zadnjih strani folije. Ko so ozadja narejena in risbe kolorirane, se komponente sestavi in z animacijsko kamero ali pa z drugimi osvetljevalnimi napravami posamezne slike končno prenese na filmski trak oz. digitalno obliko. Naknadno se doda še zvok, ki se navadno posname pred začetkom risanja, saj lahko tako risarji lažje določijo ton in izraz posameznega lika.
V Sloveniji se pred drugo svetovno vojno pojavijo le posamezni poskusi skromno animiranih filmskih zapisov Emona film in amaterska raziskovanja gibljivih slik. Film Ivana Marinčka, ki je nastal leta 1934 z direktnim zapisom na filmski trak štejemo za prvi slovenski risani film, ki pa se ni ohranil, zato je bil leta 1999 z risarskim delom Dušana Povha, z montažo Borka Radeščka in dobrim spominom Ivana Marinčka ml. rekonstruiran. (Strnad, 2000, str. 107)
Slovenski risani filmi so začeli nastajati predvsem po letu 1960 v produkciji Viba film v Ljubljani. Brez dvoma slovi s svojim najširšim opusom Miki Muster, kateri je, sešteto skupaj, naredil več kot deset ur risanih filmov, v povprečju sedem sekund dnevno. Poleg priljubljene serije stripov o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku je naredil tri kratke animirane filme (Puščica – 1960, Kurir Nejček – 1961, Zimska zgodba – 1962) ter vrsto reklamnih animacij. Zaradi očitkov prevelikega »Disneyevega« sloga je v letih 1973 – 1990 odšel v Nemčijo, kjer je za Bavaria film v Münchnu animiral serijske filma. (Valetič, Šetina, 2002, str. 60)
Poleg njega se vrstijo še druga imena, ki so prav tako pustila velik pečat v slovenski filmski animaciji. Branko Ranitović, »ki je poleg vrste kratkih filmov z Zlatkom Grgićem ustvaril otroško TV-serijo Medved Bojan (1984-89)«. (Valetič, Šetina, 2002, str. 60) Koni Steinbacher, na čigar pobudo se je leta 2000 ustanovil Festival slovenske animacije v Izoli. Marjan Manček je svoje znanje in izkušnje pridobil na zagrebški šoli za animirani film in skozi leta naredil več kratkih animiranih filmov in serijo Hribci (1993), nastala po avtorjevih stripih Dajnomir in Miliboža s katerimi se je zapisal v slovensko zgodovino stripa. Film Marjana Mančka, Kako se znebiš Mačota, je leta 2000 prejel plaketo z nagrado za klasično animatorsko tehniko. Na bolj teoretski način se z animacijo ukvarja tudi Tone Rački. Prav tako daje teoretski poudarek in medijsko odmevnost animiranemu filmu Igor Prassel, direktor Animateke.
Slovenci smo leta 1998 pridobili prvi celovečerni risani film Socializacija bika?, nastal pod svinčnikom Milana Eriča in Zvonka Čoha. Film z zelo zapleteno strukturo, ki nikakor ni značilna risani animaciji se je po trinajstih letih trdega dela pojavil na velikih platnih doma in v tujini, kjer je požel veliko strokovnega zanimanja. Glede na sivino svinčnika in posameznih barvnih detajlov je avtorjev rokopis zelo močen in organski. (Strnad, 2000, str. 111) O vsebini filmske animacije lahko beremo v različnih medijih: »Plešasti profesor Rozina, genetik svetovnega slovesa, njegov malo manj znani brat Bruno in čedna asistentka Marta že vrsto let preizkušajo vse mogoče kemijske spojine in raztopine, da bi lahko pospešili rast lasnih celic. Profesor Rozina bi namreč dokazal, da je evolucijo mogoče pospešiti "tukaj in zdaj", iz ene same celice na njegovem lasu. Medtem, v daljnem galaktičnem kraljestvu, ob robu meglic Andromede, oče kralj zaloti sina Alfreda pri kajenju cigarete. Že en sam dimček te materije je lahko usoden, saj uplinjen tobak pri prebivalcih tega kraljestva povzroča proces antievolucije. Na srečo je bila inhalirana doza tako majhna, da princ deevoluira samo do stopnje bika. Oče kralj ga za kazen pošlje na Zemljo, ki slovi po najslabši travi v galaksiji. Grizel naj bi jo dolgih sedem let, se spametoval in bolje socializiral. Po naključju, ali pa tudi ne, se princ-bik znajde v laboratoriju prof. Rozine, kjer postane predmet raziskav profesorja. In tukaj se zgodbi o evoluciji in antievoluciji usodno prepleteta.«
O klasičnem animiranem filmu pa Borko Radešček pravi: “Nove tehnologije so sicer razširile pojavnost animiranega filma, vendar je klasični animirani film vendarle bližji izvirni likovnosti. V slovenskih razmerah klasičnega animiranega filma skorajda ni več. Zvesta mu ostajata zgolj Marjan in Mitja Manček.” (Radešček, 2004)
2. Trik film ali »stop-motion« animacija
Gre za postopek snemanja s trik kamero ali stop kamero, zajema pa animacijo plastelina in podobnih modelirnih materialov, kolaža in animacijo objektov. Filmi, kjer je osnova lutka se največkrat imenujejo kar lutkovni film , vendar ga bom zaradi istega načina snemanja uvrstila v to področje. Seveda se različni izrazi pojavljajo tudi v različnih krogih ljudi, ki poudarjajo ene ali pa druge lastnosti animiranih filmov.
Snemanje trik filma zahteva nekoliko drugačen postopek kot risani film, potrebuje pa prav tako scenarij, režiserja in snemalno knjigo. Namesto glavnega risarja potrebujemo glavnega animatorja s skupino, lutkarja, ki izdela lutke in scenografa, ki skrbi za scensko podlago. Za snemanje potrebujemo že zgoraj omenjeno stop kamero, s katero sproti posnamemo vsak minimalni premik lutke, objekta ali pa izrezanega papirja. Animacijske lutke so lahko narejene iz različnih materialov (les, plastelin, razne mase, ki so danes že zelo specializirane v te namene), odvisno je od želje in zahtevnosti animacije. Njihova izdelava je tehnično zelo zahtevna. Poleg dobro izdelanih sklepov, ki morajo biti premični v vse strani in dovolj močni, da lahko premike tudi posnamemo, mora imeti pravilno narejeno stojnost, da pri simulaciji npr. hoje ne pade. Zato je lutkovni film tudi najtežja tehnika animiranega filma. Za snemanje potrebujemo več tehničnih pripomočkov, kot je na primer stojalo za kamero, osvetljavo in primeren prostor, kjer se lahko skupina animatorjev nemoteno giba okoli scene. Prav tako lahko za sceno uporabimo najrazličnejše drobne predmete. Zvok se prav tako kot pri risanem filmu snema predhodno, montira pa naknadno, ko so že vse slike posnete. Z današnjo tehnologijo se velik del tovrstne animacije naredi prav s pomočjo računalnika, kjer je obdelava in dodelava enostavnejša.
V Sloveniji se je kot prvi animirani film začel razvijati prav lutkovnim film, v okrilju Triglav filma, ki je bil leta 1946 ustanovljen kot državno filmsko podjetje. (Strnad, 2000)
Saša Dobrila, med drugim tudi avtor prvega slovenskega stripa Mačji grad (1941), ki je svoja znanja in izkušnje animiranja pridobil na Češkoslovaškem, pri že takrat znamenitemu animatorju lutk Jiøiju Trneku, je leta 1951 ustvaril lutkovni animirani film Sedem na en mah, ki se je petega novembra 1952 kot prvi slovenski animirani film narejen v profesionalni produkciji Triglav filma, predstavil v Ljubljani. V nadaljevanju je Saša Dobrila naredil veliko kratkih filmov v sodelovanju z ljubljanskimi podjetji (Triglav film in Viba film), kasneje pa zaradi boljših delovnih odnosov odšel v Zagreb. Nekaj filmov je naredil tudi v Sarajevu.
Črt Škodlar, prvi poklicni animator v Jugoslaviji, slovi kot največji eksperimentator na področju lutkovnega filma. Znanje animiranja lutk je prispeval tudi pri prvem slovenskim celovečernem lutkovnem filmu, ki ga je režiral Jože Pengov, Zvezdica zaspanka (1965). Zvezdica zaspanka je lutkovna predstava, katero so posneli s filmsko kamero in ni snemana sličico po sličico. Zgodbo, ki jo je napisal Frane Milčinski – Ježek, govori o nemarni in netočni zvezdici Zaspanki, ki jo Mesec za kazen prežene na Zemljo. Tam zlatolasa Zaspanka sreča razbojnika Čeferina s kamnom namesto srca. Po nizu dogodivščin zvezdica povrne razbojniku pravo srce in dobi pravico, da se vrne na nebo. Lutke za film so marionete, naredila pa jih je Mara Kralj. Poleg Zvezdice zaspanke mi je Slovenski filmski arhiv omogočil tudi ogled kratkega lutkovnega filma Rondó (1958), za katero je režijo in scenarij naredil Črt Škodlar. Glavno vlogo igra lesena lutka, ki spominja na »risarsko« lutko. V lutkovni animaciji se je izražal tudi Mile de Gleria, ki je leta 1953 na podlagi vnaprej pripravljenega fonograma posnel Usodni strel. Vsekakor ne smem pozabiti na animatorski prispevek Dušana Hrovatina, ki je, z izjemo filmov Saše Dobrile, sodeloval pri vseh lutkovnih animacijah, v posameznih pa animiral vse nastopajoče lutke. (Radešček, 2004)
3. Programske tehnike
Programske tehnike animacije so vezane na razvoj računalniške tehnologije . Ločimo 2D in 3D animacije, te pa so odvisne od različne programske opreme in izraznih možnosti, ki jih posamezni programi nudijo.
Tehnološka zahtevnost za izdelavo daljšega animiranega filma potrebuje veliko znanja računalniških programov in njihovih orodij. Tako sodelujejo poleg režiserja, scenarista in glavnega animatorja tudi specializirani izdelovalci likov, posebnih učinkov, mojstra za digitalno barvanje, svetlobo… Poleg poznavalcev programske orodij je za 3D računalniško animacijo potrebna zelo zmogljiva oprema oz. večje število srednje zmogljivih računalnikov, ki se združijo pri zaključevanju oz. rendiranju (upodabljanju).
Računalniška animacija se je pri nas začela razvijati že ok. leta 1990, po kateri so posegali predvsem računalničarji in programerji željni tovrstnega razvoja, ta pa je na žalost ostajala bolj v zaprtih krogih. Eno od slovenskih podjetij, ki je danes mednarodno priznano predvsem na področju računalniških iger, je Arxel Tribel iz Ljubljane. V njihovi produkciji in režiji, scenariju, risbi, montaži in računalniški grafiki hrvaškega avtorja Goce Vaskova je nastal leta 1998 petminutni film z naslovom Hardbear&Cybee. Po pogovoru z Blažem Erzetičem, med drugim tudi organizator festivala Pixxelpoint, Mednarodni festival digitalne umetnosti v Novi Gorici, se je njegova računalniška 3D animacija z naslovom Fallen Act iz leta 1994 predstavila leto kasneje na festivalu Bit.Movie 1995, Computer art festival v Italiji. Avtor je leta 2004 prejel nagrado Festivala slovenske animacije za najboljši film ustvarjalcev glasbenih spotov za delo Amateur God: Openminded.
V režiji Francija Slaka in Miloša Radosavljevića leta 1998 nastal štiriminutni kombinirani film Križišče, dve leti kasneje pa Križišče 2. Dela sta nastala v produkciji Bindweed Soundvision iz Ljubljane, govorita pa o križišču sredi mesta, kjer pešci masovno čakajo pri semaforju, avtomobili pa drvijo skozi križišče. Ko se zelena luč končno prižge, pešci zdrvijo preko, vendar zaradi gneče vsem ne uspe.
Videospot Perkmandeljc iz leta 2002 avtorja Dušana Kastelica, je ob glasbeni spremljavi trboveljske »polka-punk« skupine Orlek, nastala v produkciji Bugbrain Studia iz Zagorja ob Savi in E-Motionfilma iz Ljubljane. Istega leta je animacija prejela tudi nagrado na 2. Festivalu slovenske animacije. Avtor je nagrado in priznanje je prejel tudi na naslednjem festivalu za film Prepovedano mlajšim od 15 let! in film Animatorjevo življenje. O škratu in videu pa Dušan Kastelic pravi: "Člani skupine Orlek in jaz živimo v istem kraju - v Zagorju. Perkmandeljc je rudniški škrat ter poznan in spoštovan prebivalec našega kraja. Ko sem bil še majhen, so me starši pogosto strašili: 'Perkmandeljc te bo odvlekel v svojo votlino tako kot vse poredne otroke.' Perkmandeljc ima nagajivo naravo in je lahko velika nadloga. Vendar pa so v zlatih časih rudnika rudarji in Perk živeli v nekakšni simbiozi. On jih je opozarjal na bližajoče se rudarske nesreče (vdori vode, uhajanje plina itd.), rudarji pa so mu v zahvalo v kakšnem temnem kotičku rudnika pustili košček svojega kosila. Modro je bilo imeti dober odnos s Perkmandeljecem. Ko pa so rudnik v mojem kraju zaprli, je tudi škrat izgubil službo. V tej težki situaciji se vede kot številni brezposelni rudarji - ne ve, kaj bi sam s seboj, pije velike količine piva in ves čas gleda TV...". (Kastelic, 2003)
Podobnega digitalnega izhodišča, »ki spominja na temačno pravljično ozračje Gospodarja prstanov« (Valetič, Šetina, 2002, str. 62), se je poslužila glasbena skupina Siddharta, prav tako za videospot skladbe Platina, avtorjev Luke Lorencija in Oskarja Moharja. Slednji je naredil tudi animacijo za Kolosej, Ljubljanski kino center, kjer se Kolosejček bori s kokicami. Računalniške kratke animacije v veliki meri izkoriščajo tudi digitalni napovedniki, kot v primeru Kolosejčka. »Sama 3D tehnika pa se uspešno uporablja kot dodatek v filmski industriji za okolico in posebne učinke...« (Erzetič, 2006, str. 24)
Namesto zaključka
Leta 2004 so se v Škofji Loke v okviru Arterije predstavili perspektivnejši mladi slovenski animatorji Gorazd Bizjak, Matej Lavrenčič, Kolja Saksida, Matej Kocjan – Koco in Mitja Manček. Mitja Manček je svoje navdušenje začel kazati že zelo zgodaj, ko je z desetimi leti začel spremljati očetovo delo. Na 1. Festivalu slovenske animacije je prejel priznanje za debitantski film za delo Neptun - Skrivnostni planet in Rdeča papica, dve leti kasneje pa za film Živi dolgčas. Kolja Saksida je ustanovitelj avdio-vizualnega studia ZVVIKS Production. Eno izmed njegovih del je tudi lutkovna serija dvominutnih animacij Koyaa, ki smo jih lahko spremljali na nacionalni televiziji v sklopu nedeljskega popoldneva. Poleg njih danes odmeva tudi ime Gregorja Mastnaka, ki je za risano serijo Bizgeci dobil finančno pomoč Filmskega sklada. Na področju računalniške animacije se prav tako uveljavljajo avtorji Dušan Kastelic, Urban Velkavrh, Miloš Radosavljevič, Blaž Erzetič, Luka Lorenci, Oskar Mohar…, ki so na en način tudi pionirji tovrstne animacijske zvrsti.
Čeprav so nekateri zelo črnogledi zaradi rasti in priljubljenost računalniških animacij, menim, da ima klasična animacija vseeno še vedno veliko avtorjev kot tudi svoje občinstvo, kar lahko razberemo iz sodelovanj in dobrega odziva ljudi na različnih festivalih tako doma kot v tujini.
Kratek pregled in opis izdelave animacije je le delček celotnega sveta animiranega filma, ki sem ga skozi lastno raziskovanje lahko zaslutila. Zaradi lažje dostopnosti digitalnih medijev se je zanimanje in izdelava kratkih poskusov posameznikov vsekakor povečala, vendar je za resnejše delo potreben tudi posluh državnih in ostalih institucij, ki pa v tem trenutku animiranemu filmu niso najbolj naklonjene. Tudi izobraženost občinstva na tem področju lahko pripomore k boljši produkciji, zato se mi zdi zelo pomembno, da se animirani film in njegove tehnične zahtevnosti predstavljajo tudi otrokom znotraj učnega sistema, da bodo lahko kasneje kritično ocenjevali in drugače obravnavali tovrstna umetniška dela in ne samo kot zvrst »za otroke«. Čas postmodernizma je tudi čas, ko se marginalnim umetnostim postavlja drugačno, bolj uveljavljeno mesto. Mogoče pa bo prihodnost vseeno bolj podprla rojstva novih kreacije posameznih avtorjev, ki se še vedno tako borijo za obstoj animiranega filma.
Dodatek
Med raziskovanjem različnih profilov animacije, sem vzpostavila stik z različnimi ljudmi, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z animacijo. Po dolgih pogovorih o animaciji in njeni vpetosti v prostor, mi je Borko Radešček predstavil svoje delo v šoli z otroki s posebnimi potrebami v Zavodu Janeza Levca v Ljubljani, katerim z vso predanostjo podaja znanja o filmu in oživljanju lastnih likovnih kreacij, tako risanih, lutkovnih kot računalniških. Ne glede na to, da je delo animacije zelo zahtevno in da je prav tako zahtevno delo z večjo skupino otrok, so njihova dela dovolj kvalitetna, da jih predstavljajo na več festivalih otroške animacije doma in v tujini, kjer prejemajo tudi nagrade. Na otroškem filmskem festivalu je bilo nagrade deležno delo Packi in packe na vrvici, narejeno s tehniko direktnega zapisa na trak. (Strnad, 2000) Delo Cirkus, računalniška animacija, kjer je vsak učenec dodal svoj animiran lik in je tako nastala duhovita celota spreminjajočih oblik, je leta 2000 na Festivalu Slovenske animacije prejelo nagrado za animacijo.
Na pisna vprašanja, ki sem jih postavila različnim avtorjem, se je odzval le Marjan Manček, ki odgovarja:
Kako se je po vašem mnenju uveljavljala animacija na slovenskih tleh in kakšen odnos do nje se vzpostavlja danes?
Pravi termin je filmska animacija. Med pionirja te specifične filmske zvrsti na slovenskem sta se zapisala Saša Dobrila s kratkim filmom Sedem na en mah (animacija lutk) in Miki Muster z risankama Puščica in Zimska zgodba. To je bil čas produkcije Triglav filma in začetkov Vibe filma v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sorazmerno kar pozno glede na to, da se je to zgodilo pol stoletja po prvih risanih filmih Francoza Emila Cohla in Američana Windsorja McKaya. Pod vplivom češke šole (Jiri Trnka) je kratek čas deloval (mislim, da v okviru Triglav filma) profesionalni studio za lutkovni film, kjer so združevali svoje ustvarjalne moči literati (Janez Menart), ilustratorji (Marjan Amalietti), glasbeniki (Bojan Adamič) in režiserji (Črt Škodlar). Ker doma ni bilo pogojev, se je Miki Muster posvečal filmski animaciji na tujem (16 let v Munchnu). Vmes je animiral nekaj reklam za TV ljubljana. To je bilo tudi vse, kar je takrat slovenska televizija naredila za razvoj slovenskega animiranega filma. Politika naše nacionalne TV je v glavnem omejena le na sinhronizacijo tujih animiranih filmov za otroke. V sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja je peščici posameznih navdušencev uspelo s skromnimi sredstvi realizirati nekaj kratkih risanih filmov (Koni Steinbaher, Boris Benčič, Jaka Judnič, Bojan Jurc in Marjan Manček). Prikazani so bili na jugoslovanskih festivalih kratkega filma v Beogradu in na več mednarodnih festivalih. Za distribucijo domačih risank v slovenske kinematografe ni nihče skrbel. Po zaslugi mladih navdušencev Milana Eriča in Zvonka Čoha smo Slovenci v novi državi dobili prvi celovečerni risani film Socializacija bika. Zanj sta avtorja rabila 13 let dela in prejela nagrado Prešernovega sklada. Vsi omenjeni avtorji so se sami naučili tehnike animacije. Vplivi so bili različni: Walt Disney, češka šola, zagrebška šola... V zadnjih letih posveča posebno pozornost tej filmski zvrsti Slovenska kinoteka v okviru t. im. Animateke, tako domači kot tudi tuji umetniški produkciji. Filmski sklad namenja letno nekaj sredstev za dva ali tri animirane projekte. Celo TV Slovenija je omogočila nekaterim avtorjem realizacijo nekaj kratkih animiranih špic in projektov za otroke (Bisergora, Pravljice naših babic, Miška smetiška).
Ali je Slovenija, glede na to, da ni razvila industrijske animacije, lažje ostala pri avtorski produkciji oz. ali je zaradi tega več prostora in finančne podpore za lasten individualni animatorski razvoj?
Država Slovenija ne skrbi za filmsko animacijo tako kot za gledališče, opero, knjigo... V Sloveniji ni institucije, ki bi omogočala profesionalne pogoje filmskim animatorjem. Nekaj lutkovnih gledališč namreč nudi takšne pogoje lutkovnim animatorjem. Le inciativi posameznih avtorjev je prepuščena realizacija njihovih projektov. Več o tem v prejšnjem odgovoru.
Mislite, da je industrijska animacija pri izbiri likovnih materialov manj inovativna oz. eksperimentalna kot avtorska?
V svetu je več manjših profesionalnih studiev za animirani film, ki so dovolj odprti tudi za razne inovativne pristope posameznih avtorjev. Komercialna produkcija pa vse bolj prevzema računalniško tehnologijo kot pomoč pri animaciji in postprodukciji. Klasična animacija na celuloidu in v plastelinu pa ima še vedno svoje avtorje in gledalce.
Kako gledate na trenutno najbolj »popularne« animacije, ki danes polnijo televizijske ekrane?
Ne morem komentirati, ker jih ne spremljam.
Mislite, da bi se določen segment animacije moral pojavljati tudi v osnovnih izobraževalnih institucijah?
Bilo bi koristno, vsaj v okviru interesnih dejavnosti. To se izvaja v številnih državah po svetu.
Bibliografija:
- Festival slovenske animacije. (2000). 2. festival slovenske animacije 2002 je predstavil 70 novih filmov slovenskih animatorjev v skupni dolžini 5 ur. Pridobljeno 15.2.2006, iz http://www.cksp-izola.si/festival/2festival.htm
- 3. festival slovenskega filma. Pridobljeno 11.2.2006, iz http://www.film-sklad.si/html/festival2000/slo/filmi/krizisce_2.html
- Borčič, M. (1981). Umetnostna vzgoja, Osnove filmske umetnosti; priročnik za učitelje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Erzetič, B. (2005). 3D in navidezna resničnost. Klik, revija za kreativno računalništvo (75). Str. 22-24
- Filmski sklad Republike Slovenije. Socializacija bika?. Pridobljeno 16.2.2006, iz http://www.film-sklad.si/client.si/index.php?formID=183&ID=2245
- Filmski sklad. Kastelic, D. (2003). 6. festival slovenskega filma, pridobljeno 11.2.2006, iz http://www.filmsklad.si/html/festival2003/si/program/uradna-selekcija/perk/
- Kren, S. (1998). Teorija animiranega znaka. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
- Slocartoon. Stran ljubiteljev risank. (b.l.). Misak, (2004). Kako nastaja animirani film?. Pridobljeno 16.2.2006, iz http://www.slocartoon.net/?main=articles/article&aid=20
- Nemanič I. (1998). Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije, Dokumentarni, igrani in animirani film. Ljubljana. Arhiv SR Slovenije
- Animateka. (2004). Radešček, B. (2004). Slovenski klasični animirani film. Pridobljeno 11.12.2006, iz http://www.animatekafestival.org/2004/slo_retro.php
- Animateka. (2004). Radešček, B. (2004). Slovenski klasični animirani film. Pridobljeno 11.12.2006, iz http://www.animatekafestival.org/2004/slo_retro.php
- Rakezić, S. (1998). Strip in animirani film – zgodovina neke povezave. V I. Prassel (Ur.), Strip, animacija, film: součinkovanje v umetnosti. Ljubljana: Slovenska kinoteka.
- SloCartoon. Stran ljubiteljev risank. (b.l.). Pridobljeno v januarju 2006, iz http://www.slocartoon.net
- Strnad, I. (2000). Slovenski animirani film. Arhivi, XXIII (2). Str. 107-116
- Valetič, Ž. in Šetina, U. (2002). Lili in Žverca, vroči časi celovečernih risank. Ljubljana: Mini Premiera. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Avtor |
|
Komentar |
Registriraj se |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Poslano: 31.07.2006 18:29:29
|
(zaradi neprimernih besed izbrisano)
Komentar je popravil Misak - 01.08.2006 09:18:32 | | |