uporabniško ime 
geslo 
iskanje risank:

Nadgradnja SloCartoona:
jo nestrpno pričakujem!
me ne zanima

Prišlo je do napake. Počakajte trenutek in pritisnite osveži.Aktivni uporabniki
3 gostje

Danes praznuje rojstni dan
Gumby (50 let). Vse najboljše!

Število obiskov od 1.9.2002: 0
Èlanki > Reporta¾e in dogodki
Intervju: Nobuaki Doi
Avtor: Smail 'Misak' Jušič | 17.12.2010











Leta 2007 je Animateka gostila rezidenčnega umetnika Kojija Yamamuro, ki se je občinstvu predstavil z razstavo slik in risb ter z retrospektivo lastnih del, in s tem tako otvoril četrto edicijo Animateke. Na letošnji (sedmi) ediciji Animateke je v sklopu posebnega filmskega programa svoj prostor dobila tudi japonska neodvisna produkcija. Z našim gostom, Nobukaijem Doijem, kuratorjem tega neodvisnega programa, smo se pogovarjali pred samim začetkom projekcij.


Občinstvo na Animateki bo imelo priložnost videti program v dveh delih s približno tridesetim animiranimi filmi neodvisnih japonskih animatorjev. Gospod Nobukai, se lahko za začetek predstavite našim bralcem? Kdo pravzaprav ste in kako ste navezali stik z animiranimi filmi?




Trenutno delam kot raziskovalec na Fakulteti Waseda, kjer sem si za svojo doktorsko nalogo izbral področje animiranega filma, še posebej me zanimajo namreč kratkometražni filmi, če sem čisto natančen, imam v mislih predvsem Yuriya Norshteyna in njegov animirani film Tale of Tales, ki je tudi glavna tema mojega raziskovanja. Z animiranimi filmi sem se spoznal najprej na različnih projekcijah in blogih, kjer sem tudi spoznal Kojija Yamamuro. Skupaj sva z nekaterimi mladimi ustvarjalci, kot sta Kei Ôyama in Atsushi Wada, ustanovila skupino imenovano »Animations«. Skupina je sestavljena iz mladih nadarjenih animatorjev in raziskovalcev, njen namen pa je promovirati kratkometražne filme na Japonskem. Kot verjetno veste je splošna naklonjenost namenjena japonskim komercialnim animacijam (tako imenovanim animejem), zato skoraj nihče niti ne pozna kratkometražnih risank. Vse to je bilo leta 2006. V letu 2010 pa sva skupaj s Keijom Ôyamo ustanovila neodvisno založbo CALF, katere namen je približati kratkometražne filme širšemu občinstvu tudi zunaj meja Japonske.


Letos ste v Kanadi na Ottawa International Festivalu predavali o neodvisnih ustvarjalcih animiranega filma na Japonskem. Se lahko vrneva na sam začetek v 50-a in 60-a leta, kjer so začeli delovati avtorji kot so Yoji Kuri, Ryohei Yanagihara in drugi? Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?




V sredini 50-ih let je bilo nekaj projekcij, kjer so se predstavili kratkometražni filmi, predvsem filmi NFB (Norman McLaren), ki so bili edini na voljo. To je imelo velik vpliv na japonske avantgardne ustvarjalce, saj so pod besedo »animacija« takrat poznali samo klasične ameriške Disneyeve risanke. V 60-ih letih pa je svoje pripomogel tudi »Soviets Hall«, kjer so se srečevali glasbeniki, plesalci, animatorji in podobni artisti. Yoji Kuri je ravno takrat ustanovil društvo »Tree-Man Animation« (Animation Sannin no Kai), kjer so začeli sami ustvarjati animacije in jih predvajati na lastnih projekcijah. S tem bi lahko rekel se je tudi začel prvi val neodvisnega japonskega animiranega filma.


Projekcije, ki ste jih omenili, so privabljale občinstvo zgolj v Tokiju. Se da približno oceniti koliko obiskovalcev se je udejstvovalo takšnih festivalov oz. projekcij? Kakšne so bile reakcije občinstva?





Natančne številke se ne ve, ocenjujem pa da je takšne projekcije obiskovalo približno 100-200 ljudi. Nekateri so se seveda dolgočasili, vendar pa je marsikomu odprlo nova vrata v svet animacije, tako da so tudi sami pričenjali z ustvarjanjem animiranih filmov. Kratkometražne animacije so bile namreč za Japonsko v tistem času precej neznano in tuje področje.



Kasneje v 70-ih letih, s propadom »Soviets Halla« in podobnih projekcij se je prvi val japonskega neodvisnega animiranega filma počasi ustalil in kasneje poniknil. Šele v obdobju 80-ih let se je pričel novi val neodvisnega japonskega animiranega filma z novimi mladimi ustvarjalci in tistimi, ki so preživeli obdobje 60-ih let. Kaj je zopet razburkalo japonsko animacijsko sceno?



Vsekakor je to razvoj in dostopnost tehnične opreme. V 80-ih letih je namreč skoraj vsakemu postala dostopna kamera (8-mm kamera) in tako so študentje na univerzah pričeli zopet z lastnim ustvarjanjem. Nekateri izmed njih so se posvetili animiranemu filmu. Tukaj moram izpostaviti avtorja Nobuhiro Aiharo, tipičnega abstraktnega umetnika, ki je s svojimi animacijskimi delavnicami animiranega filma pripomogel k širitvi kratkometražnih filmov.



V 80-ih letih je bila t.i. zlata doba »animejev«, kjer je bila masovna produkcija komercialnih animiranih filmov na vrhuncu. Kako je to vplivalo na neodvisno animacijo oz. na drugi val neodvisnega japonskega animiranega filma? Rekli ste, da v 60-ih letih ustvarjalci neodvisnih animiranih filmov niso imeli nobenega ugleda, projekcij se je udeleževalo približno sto ljudi. Kakšno je bilo stanje tokrat?



Rekel bi, da je bil krog ljudi, ki so gledali neodvisne animirane filme manjši, kot v 60-ih letih. Neodvisna animacija je dejansko postala nekakšen manjši klub, katerega člani so bili določeni študentje na univerzah, ki so se takrat ukvarjali z animiranim filmom. Tukaj bi lahko izpostavil Hideakija Annoja, kasneje znanega po anime seriji Evangelion. Mladi Hideaki je kot študent takrat ustvaril Jobu na Taiya (Solid Tires), ki je navduševala s svojo izredno kakovostjo animacije in produkcije.


Tretji val neodvisnega animiranega filma se je pričel z letom 2000. Ali nam lahko tudi za tretji val malce obširneje razložite, kako se je pričel in kaj je le-ta doprinesel japonskemu neodvisnemu animiranemu filmu?




V letu 2000 je svoje vsekakor doprinesla dostopnost osebnega računalnika, ki je pomenil, da se je ustvarjanje animiranih filmov preselilo tudi v lastne domove. Zaradi veliko splošne naklonjenosti animejev, se je na Umetnostni univerzi v Tokiju končno ustanovil tudi oddelek za animacijo, ki je tudi začel vzpodbujati ljudi k lastnemu ustvarjanju. To sta bila dva glavna vzroka, da se je neodvisna animacija zopet začela razvijati.



Kako pa je bilo z razpoznavnostjo ustvarjalcev tokrat? Leta 2003 je Koji Yamamura osvojil glavno nagrado na Annecy festivalu, prav tako pa je bil njegov film Atama-yama (Mt.Head) nominiran tudi za Oskarja.





Verjeli ali ne, ko je Koji osvojil glavno nagrado v Annecyju, na Japonskem nihče ni poročal o tem dogodku in tudi nihče ni vedel, da je Japonska zmagovalka prestižnega Annecyja. Ko pa je se je izvedelo, da je Koji nominiran za ameriškega Oskarja, so ljudje začeli prepoznavati tudi čar kratkometražnih animiranih filmov.




V uvodni besedi Animatečnega programa ste zapisali, da leto 2010 predstavlja prijetno spremembo. Tako filmski dogodek Tokyo Anima!, kot tudi ustanovitev neodvisne založbe CALF sta novemu valu japonskega neodvisnega animiranega filma dala krila. Imajo študentje na univerzah sedaj dovolj podpore za nadaljnje neodvisno ustvarjanje?



Kot sem v uvodni besedi napisal, je velik problem ustvarjalnosti predvsem v tem, da je dober študent moral opustiti svoje lastne neodvisne animirane filme po tem, ko je diplomiral (o.p: in se zaposlil kot animator v komercialnih animiranih studiijih ali projektih). Tokyo Anima! je bil velik dogodek, ki so ga pripravili ustvarjalci (študenti) sami in je imel veliko obiskanost.



Založba CALF, katere ustanovitelj ste tudi Vi, je na področju neodvisnega animiranega filma na Japonskem doprinesla novo svežino. Zanima me, kako ste se odločili za takšno potezo, glede na to da v današnjem času manjše založbe in distribucije propadajo, internet pa je tisti medij, ki je predvsem z nelegalnim presnemavanjem datotek takšne in drugačne založbe spravil v nelagoden položaj.



Res je, založbo smo ustanovili letos s svojim lastnim kapitalom. V današnjem času, zaradi razmaha tehnologije, pa se je tudi produkcija DVD-ja močno pocenila. Z razliko od ostalih založb, kapitala ne vlagamo v lastno promocijo, saj nam vse to omogoča internet brezplačno: Twitter in Faceboook sta idealni omrežji za širjenje promocije. Vse kar rabimo je čas in ne denar. Naša založba je bila ustanovljena predvsem zato, da se filme približa širšemu občinstvu, tudi zunaj meja Japonske, kar nam internet tudi omogoča.


Preko vaše spletne strani lahko zainteresirani obiskovalci kupijo serijo treh DVD-jev z naslovom Japanse Independent Animators, četrti DVD iz serije pa je napovedan za poletje 2011. Serije je moč kupiti tudi tukaj na Animateki, kar pomeni, da ste dejavni tudi na različnih festivalih širom sveta. Kako uspešna je trenutno prodaja le-teh?



Bom govoril kar konkretno o številkah. Vsak del iz serije je narejen v tisoč izvodih, polovica izvodov je narejena za japonski trg, druga polovica pa za mednarodni trg. Do tega trenutka smo prodali približno 300 izvodov vsakega dela serije, med katerimi prednjačita prva dva iz serije: Mirae Mizue Works in Tochka Works. Omeniti je še potrebno, da smo s prodajo začeli šele oktobra letos in da je večina teh izvodov bila prodana predvsem na Japonskem.



Ko sem videl v animatečni trgovini vaše izdelke, in upam da me ne boste razumeli narobe, zagledal ceno 18€ ter to ceno primerjal z nekaterimi drugimi DVD-ji, kot je npr. Schwizgebelov L' Homme sans ombre (Človek brez sence), ki je že skorajda klasika vsakemu ljubitelju animiranega filma, s ceno za nekaj evrov nižjo, kot je vaša, sem se vprašal, koliko vaših izvodov je bilo prodanih.



Hehe, sem vedel zakaj mi to govorite:) Situacija je takšna: Na Japonskem je normalna cena za DVD-je takšne vrste približno 40€. Zato lahko z zagotovostjo trdimo, da so na Japonskem naši DVD-ji poceni [smejanje]. Držijo pa vaša opažanja, kar se pozna tudi pri prodaji naših mednarodnih izvodov. Tukaj bomo morali nekaj narediti. [zopet smejanje]





Jaz vam lahko potrdim, da bo vsaj en izvod na Animateki prodan! (DVD kupljen in varno spravljen v moji torbi:) [smejanje]





[glasno smejanje]






Želimo vam obilo sreče z založbo in promocijo nedvisnih avtorjev!






Najlepša hvala!!













Dodatek: po festivalskem programu japonskega nedvisnega animiranega filma smo g. Nobuakija zmotili še za kratko izjavo.

In kako ste zadovoljni po koncu programa s slovensko publiko? Kakšni so bili odzivi na Vaš program nedvisnega filma tukaj na Animateki? Je prodaja DVD-jev stekla po pričakovanjih?





Generalno gledano sem s celotno Animateko zelo zadovoljen! Nabrali smo si tudi veliko novih izkušenj. Zadovoljstvo publike mislim, da je bilo super, še posebej ob koncu Atsushijevih filmov. DVD-ji so se dobro prodajali, z rezultatom smo zadovoljni.




Tega članka ni komentiral še nihče.Registriraj se


izšla

Tummy Trouble

(1989)

praznuje

Ayana Taketatsu
(1989)

zajeto

Emigracja wewnętrzna

plakatirano

Legend of Rurik, The

video

Paddington

ilustrirano
Samurai Fish




2. mednarodni festival stop-motion animacije Stoptrik (0)




© 2011 SloCartoon | Kdo smo | Pomoč | Pogoji uporabe | Oglaševanje