Breer si v filmu izposodi najbolj poenostavljen in očitno primitiven način animacije – črno črto na beli podlagi, ki se počasi spremeni v zaporedje slik in abstrakcij – in ga povzdigne na raven kompleksne ter hkrati očarljive vizualne simfonije. Šele proti koncu filma se povsem jasno pokažeta moški in njegov štirinožni spremljevalec.