Prišlo je do napake. Počakajte trenutek in pritisnite osveži.Aktivni uporabniki 2 gosta
Število obiskov od 1.9.2002: 23.201.163 |
Komentarji na novico
|
|
|
|
|
02.02.2010 |
|
|
|
|
|
|
|
Nostalgične lutke |
|
|
|
|
|
|
|
|
V petek zvečer so v Mali dvorani Španskih borcev premierno uprizorili lutkovno predstavo Klobuk gospoda Konstantina, ki je nastala v produkciji Gledališča Labirint in Društva lutkovnih ustvarjalcev. Koncept predstave so zasnovali Katja Povše, Tina Oman in Saša Jovanović, slednji je predstavo tudi režiral, kot predloga pa jim je služila istoimenska slikanica Petra Svetine.
Knjiga je bila leta 2008 izbrana za najboljšo slovensko izvirno slikanico, ilustriral pa jo je Peter Škerl, ki je ustvaril tudi likovno zasnovo tokratne predstave.
Začetek zgodbe je postavljen na ljubljanski kolodvor, kjer se po naključju srečata gledališki kritik gospod Konstantin in ruska emigrantka gospodična Olga, ki je ravnokar prispela iz Moskve. Čeprav se njune poti ločijo, se izkaže, da je bilo prvo srečanje usodno za oba in tako se skozi celotno predstavo iščeta na različnih koncih in krajih Ljubljane. Glavna junaka se sprehajata povsod tam, kjer bi se lahko njune poti po "naključju" križale, in tako se zgodba s kolodvora preseli na ljubljansko promenado, nato v park Tivoli in se zaključi na Tromostovju, kjer se Konstantin in Olga s pomočjo ljubljanskega zmaja, ki bdi nad mestom in njegovimi prebivalci, vendarle zopet najdeta.
Poleg osrednjih dveh junakov in seveda samega klobuka gospoda Konstantina, ki mu je v predstavi namenjeno osrednje mesto, se pred gledalci zvrstijo tudi številni drugi liki, ki vsak s svojo zgodbo dodajo košček v mozaik te simpatične in poetične zgodbe o ljubezni. Poleg nekoliko preveč zgovornega vrvohodca, cirkusantov in promenadnih glasbenikov, se še posebno vtisne v spomin epizoda, v kateri župan odkrije kip Dečka s piščalko, čemur sledi zgražanje (malo)meščanov zaradi dečkove "nudistične" narave.
Ustvarjalci predstave so se odločili uporabiti raznovrstne lutkovne tehnike (poleg marionet tudi ploske lutke in ročne lutke), ves spekter likov pa odlično animirata Tina Oman in Iuna Ornik, ki lutkam s simpatičnimi detajli - kot je na primer ruski naglas gospodične Olge - vdihneta življenje in prepričljive značaje. Pri tem jima je v pomoč tudi scena - samo mesto Ljubljana oziroma Ljubljana, kakršna je bila nekoč, saj je eden glavni čarov predstave prav nostalgija, ki je očitna od uvodne scene dalje. Nostalgijo poleg dialoga in samih lutk zbuja tudi scena s svojo "starinsko" patino (sceno in lutke je ustvaril Žiga Lebar, kostume pa Iztok Hrga), piko na i pa doda času dogajanja primerna glasba, katere avtorica je Mateja Starič.
Predstava, ki verjame v ljubezen na prvi pogled, je resda namenjena otroškemu občinstvu (od petega leta starosti dalje), vendar pa s poetičnimi momenti, duhovitostjo in senco nostalgije z lahkoto prepriča tudi starejše gledalce.
vir: Dnevnik
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Te novice ni komentiral še nihče. |
|
|
|